“Splav sem imela pred približno 30 leti. Ko sem ugotovila, da sem zanosila, sem šla h ginekologinji, ki me je naročila na poseg v bolnici. Z vsem skupaj sem zaključila v enem dnevu. Zdravniško osebje je bilo zelo profesionalno in prijazno, zaznala nisem nobene stigme. Zatem, ko sem opravila splav, nisem imela nobenih težav. Pač vesela sem bila, da je bilo konec, saj takrat še enostavno nisem bila pripravljena na otroka. Kasneje, ko sva se s partnerjem odločila, da je za to pravi čas, sem brez težav zanosila. Poznam nekaj žensk, ki so se prav tako odločile za splav. Kolikor vem, nobena od njih ni imela kakšnih večjih posledic. Ne vem, kako bi bilo, če bi takrat morala imeti otroka. Povsem normalno se mi je zdelo, da je splav nekaj, za kar sem se lahko odločila sama.”
Gre za anonimno izpoved ženske, ki je že takrat, ko je Slovenija še bila del Jugoslavije, splavila. Ponekod pa ženske še danes nimajo možnosti do svobodne izbire za opravljanje splava. Ena od držav, ki to pravico omejuje, je Poljska. Zakonit je le za zaščito življenja ali zdravja žensk v okoliščinah hude ali usodne poškodbe zarodka ali če je nosečnost posledica posilstva ali drugega kaznivega dejanja, kot je incest. Tam so pred kratkim obravnavali predlog, ki bi onemogočil splav tudi v primeru hudih ali smrtnih poškodb zarodka. Poljski parlament je to zaostritev v prvem branju potrdil, nato pa so ga obravnavali še pristojni parlamentarni odbori. Tam ga niso zavrnili, nadaljnjo obravnavo so le preložili za nedoločen čas. Ta zgodba je sicer le del širšega dogajanja. Takšni in podobni predlogi tam namreč niso nekaj novega.
Kot pravi babica Maja Golob, pri nas temu na srečo ni tako. Maja s svojimi nasveti na strani Babica svetuje pomaga vsakomur, ki potrebuje nasvet glede starševstva in spolnosti. Piše tudi prispevke, ki so polni koristnih nasvetov, tokrat pa se je posvetila mojim vprašanjem glede splava. Gre za zelo obsežno in občutljivo temo, zato sem se odločila, da ji namenim dva prispevka. Prvi obsega predvsem posledice v primeru splava in v primeru prisilne donositve. V drugem pa se bova z Majo posvetili procesu splava v Sloveniji in drugim vprašanjem, ki
spremljajo to temo.
Kot je razložila, ima v Sloveniji vsaka ženska do desetega tedna pravico do prekinitve nosečnosti. Če je noseča že dlje, pa bi rada splavila, mora podati pisno zahtevo, ki jo nato obravnava posebna komisija. Ta pravica je navedena v zakonu o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.
Razne prisile na nosečnico, da bi rodila otroka, čeprav sama meni, da na to še ni pripravljena ali preprosto noče otroka, so tako za nosečnico kot tudi za otroka lahko precej škodljive. “Nosečnica bo v tem primeru težje prenašala različne nadloge, ki so tipične za nosečnost, morda bo brezbrižna in ne bo redno obiskovala pregledov,” je poudarila Maja. Omenila je tudi možen pojav anksioznosti in depresije ter izjemno nevarne poskuse ženske, da bi splavila sama. “Pri porodu se zaradi močne povezave med psiho porodnice in telesom lahko pojavijo različni odkloni. Porod je tako lahko zelo dolg, počasi napredujoč, subjektivno zelo boleč in se bo verjetneje končal kirurško,” je pojasnila Maja. Za mamico, ki si otroka ni želela, bo tudi poporodno obdobje zelo težko. “V hudi stiski bo otroka morda pustila jokati, slabše skrbela zanj, ga zapustila ali poškodovala. To še zlasti velja, če nima podpore ožje družine, dobrih prijateljev ali partnerja,” je dodala.
Seveda pa tudi splav lahko pusti določene posledice. Načeloma gre sicer za varen postopek, dejstvo pa je, da se nanj vsaka ženska odzove drugače. “Če so splav svetovali zaradi hudih nepravilnosti zarodka, ki so nezdružljive z življenjem otroka ali močno vplivajo na njegovo kakovost, ženska navadno žaluje za otrokom, s katerim se je morda na neki ravni že povezala in se ga veselila. Občuti lahko jezo, nemoč in pogosto občutek krivde,” je pojasnila Maja. Lahko se zgodi, da se ponovni nosečnosti še dolgo izogiba, ali pa bi rada čim prej spet zanosila, da bi zapolnila praznino, ki jo je občutila ob izgubi. Tudi če se ženska za splav odloči zaradi osebnih razlogov in ne zaradi zdravstvenih razlogov, je popolnoma normalno, da se pojavijo občutki žalosti, jeze, nemoči, krivde in tudi obžalovanje. “Pogosta so ambivalentna občutja, ko se trenutki krivde in obžalovanja izmenjujejo z racionalnim utemeljevanjem odločitve za splav in olajšanjem,” je dodala.
Nižja kot je nosečnost, varnejši je splav in lažje ga je narediti. Seveda pa to ne izključuje možnosti pojava zapletov. Lahko pride do poškodb materničnega vratu in maternice, do težav z anestezijo in do močnih krvavitev. Ti zapleti se lahko pojavijo med splavom ali v prvih urah po njem. Kasneje lahko pride do težav zaradi zaostalega tkiva v maternici, do vnetja, redko tudi do tromboze. Lahko se zgodi, da je splav neuspešen - ohranjena je vitalna nosečnost. “Pomembno je vedeti, da je možen tudi pojav poznih zapletov kot posledica vnetij ali preveč agresivnega kirurškega poseganja v maternico. Zaradi vnetij se spremeni prehodnost jajcevodov. Nastanejo lahko zarastline v maternični votlini, posledica teh pa so lahko boleče menstruacije, spontani splavi pozneje, ko ženska želi zanositi, in v skrajnih primerih neplodnost,” je razložila Maja.
Okoliščin in motivov nosečnice, ki želi splaviti, ne poznamo in ne vemo, kaj bi storili sami, če bi bili v njeni koži. Po Majinem mnenju je tako že omejevanje splava brez zdravstvenih razlogov sporno. “Ko pa imamo otroka z evidentnimi napakami, ki so morda nezdružljive z življenjem, je omejevanje pravice ženske do prekinitve take nosečnosti kruto,” je dodala. V takšnem primeru vidi le dva scenarija.
Prvi je ta, da bo ženska poskušala najti drugo pot, da splavi. Rešitev lahko išče v drugi državi, kjer je splav dovoljen, ali pa pri ‘mazaču’. V zadnjem primeru tvega predvsem infekcije, neuspešen splav in poškodbe tkiva ter organov. Splaviti lahko poskusi tudi sama doma in tako tvega splošne resne poškodbe. “Obstajajo recimo primeri, ko ženske poskusijo sprožiti splav s padanjem po stopnicah, udarjanjem po trebuhu s kamnom in podobno,” je pojasnila.
Po drugem scenariju pa lahko pride do spontanega splava ali pa do rojstva otroka.“Med nosečnostjo bo trpela, se bojevala s številnimi negativnimi čustvi in nato negovala otroka s posebnimi potrebami, ki ga pravzaprav ni želela negovati, dokler mu bo šibko zdravstveno stanje dopuščalo živeti,” je pojasnila Maja. Po njenem mnenju oba scenarija puščata resne čustvene rane.
Tako je pomembno, da se posveti poseben premislek nosečnosti, splavu oziroma donositvi otroka in pravicam, ki morajo pripadati vsaki posameznici, ko pride do te teme. Le tako se lahko izognemo zapletom in težavam, ki jih napačna odločitev lahko povzroči. Kot družba pa je najpomembneje, da se še naprej trudimo in ohranimo pravico do splava. Prav tako je izjemno pomembno, da spolnost, nosečnost in splav ne (p)ostanejo tabu teme. Več o tem in o postopku, ki spremlja splav, pa v naslednjem delu.
M. L.